Kapibara

Ima okroglo hruškasto telo in kratko glavo z rdečerjavo dlako zgoraj in sivo rumeno na spodnjem delu telesa. Dlake krzna so izredno trde in lahko merijo v dolžino od 3-12 cm. Dlaka je lahko ponekod tako redka, da se vidi koža. Odrasle živali so dolge od 90-140cm, v višino pa lahko merijo do 60 cm. Njihova teža je lahko različna. Samci imajo do 50kg, samice pa tudi 70 in več. Telo je brez repa, prsti so zadebeljeni in so nekoliko podobni kopitom, povezuje jih plavalna kožica. Zadnje noge so nekoliko daljše od sprednjih. Spredaj ima štiri, zadaj pa samo tri prste. Veliko časa preživijo v vodi, iz vode vidimo samo njihovo glavo. Se potapljajo in zelo dobro plavajo.

Njihov življenjski prostor delimo na dva dela. Manjše število jih živi v vzhodni Panami, na severu Kolumbije, ter severozahodnem delu Venezuele. Večji del populacije pa živi vzhodno od Andov ter v celotnem delu jugo vzhodne Južne Amerike. Živijo v bližini jezer, rek ali močvirij z gosto obrežno vegetacijo. V glavnem živijo v nižinskem svetu, pojavljajo se pa tudi na 1300 metrih nadmorske višine. Za razliko od nekaterih živali se Kapibare odlično prilagajajo okolju v katerega je posegel človek, tako lahko živijo tudi na plantažah in govejih pašnikih.

Najbolj aktivne so zvečer in zjutraj, čez dan pa rade poležavajo v topli plitvi vodi ali na soncu. Ponoči se umaknejo v skrivališča z gosto vegetacijo, za počitek ne kopajo nobenih lukenj. V globoko vodo zbežijo samo v nevarnosti, vse ostale aktivnosti v vodi se odvijajo v plitvini.

V naravi kapibare živijo v velikih skupinah, ki jih sestavljajo en par s potomci ter veliko odraslimi živalmi. Mnogokrat jih je v skupini od 20 do 30, srečamo pa tudi do 100 živali skupaj. Lahko pa živijo tudi samotarsko življenje, vedno so to odrasli starejši samci. Vse je odvisno od vremenskih razmer, če je sušno obdobje srečamo večje skupine, ki se zbirajo ob obali jezer ali rek. V mokrem obdobju pa se razkropijo v manjše skupine. Umrljivost v sušnem obdobju je zelo velika, saj takrat nimajo dovolj hrane in skrivališč pred plenilci. Skupino vodi dominantni samec, zraven njega je ena ali več samic z mladički ter samci, ki so mu podrejeni. Skupina potrebuje od 20 do 80 hektarjev površin za dobro pašo, ta teritorij branijo pred drugimi skupinami iste vrste. Svoje področje označujejo z žlezami, ki jih imajo samci pod nosom drugače pa oba spola pri analnem delu telesa. Sporazumevajo se z različnimi glasovi, ki ponazarjajo zadovoljstvo, dominantnost, agresijo, strah in nevarnost.

Kapibare so spolno zrele pri 22 mesecih, brejost pa traja od 130 do 150 dni. Skoti povprečno štiri mladiče, včasih pa tudi osem. Ko se mladički skotijo, takoj bežijo za mamo.

Kapibaro se da zelo dobro udomačiti, celo tako da stoji na zadnjih nogah, ali pa hodi na sprehod z povodcem. Ponekod v ZDA jih imajo celo v stanovanjih, kjer se kopajo v bazenih kar z lastnikom. Kapibara lahko med begom doseže hitrost do 70 km na uro, so zelo inteligentne živali in se hitro učijo ter imajo zelo dober spomin. Pod vodo lahko zdržijo do 5 minut. Zaradi vodnega načina življenja jih imajo ponekod za postne živali, saj jih ljudje-domačini radi jedo. EAZA – Evropska zveza živalskih vrtov in akvarijev vodi za Kapibare rodovno knjigo o rojstvih, premikih, nastanitvah in poginih teh živali v Evropi.